petek, 28. november 2014

Poslednje pismo Miklavžu

Dragi Miklavž,

najlepša hvala za vse lepe stvari, ki si mi jih prinesel v zadnjih 34 letih. Miklavž, pri nas si bil ti glavni decembrski obdarovalec in vsakoletno jutro šestega decembra (ali včasih kak dan prej ali kasneje) ter noč pred njim spadajo med najbolj čarobne spomine mojega otroštva. Jutro je prineslo veselje in veselje ob dobrih igračah je trajalo dolgo.

Otroštvo je bilo tak čas, da smo nove stvari dobivali redko, na to tudi nismo mogli dosti vplivati in zato so bila tvoja darila dragocena. Od takrat pa je minilo že nekaj desetletij in stvari so zdaj drugačne. Če kaj potrebujem, z računalnikom z lahkoto in najbolje sam izberem izmed tisoč stvari, ki so mi na voljo, kadarkoli. Pomanjkanje denarja, izbire ali možnosti skoraj nikoli ni več omejitev.

Glavna omejitev je čisto drugje: v prostoru, ki ga imam (ali pa dam) na voljo v svojem življenju za nove predmete. In tu ne gre le za majhnost mojega stanovanja (ki mi je zelo všeč): kar se tiče fizičnih predmetov, si jih v življenju želim kvečjemu malce manj, ne več. Dolga leta sem živel tako, da sem se lahko preselil (kar sem desetletje počel vsaj enkrat letno) z eno vožnjo osebnega avtomobila; največja stvar v moji lasti je bil stol. Sedaj sem se malo ugnezdil in imam več stvari, še vedno pa zelo cenim preprostost in minimalizem.

Dragi Miklavž, zelo bom vesel, če mi letos in v prihodnje ne prineseš nič; ostaniva raje pri lepih spominih iz otroštva, ti pa lahko usmeriš svojo energijo v ustvarjanje novih prijetnih spominov pri novih generacijah. Hvala! :)

Matic

P.S. Če kaj vidiš Dedka Mraza, Božička ali zobno miško, jim prosim posreduj to sporočilo. Hvala!

torek, 08. julij 2014

Kahlil Gibran: O otrocih

Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere hrepenenja življenja po življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas;
in čeprav so z vami, vam ne pripadajo.

Lahko jim darujete svojo ljubezen, ne morete pa jim dati svojih misli;
kajti oni imajo svoje misli.
Pri vas domujejo njihova telesa, ne pa njihove duše;
kajti njihove duše že bivajo v hiši jutrišnjega dne,
ki je ne morete obiskati niti v sanjah.

Lahko skušate postati kot oni;
ne stremite pa za tem, da bi oni postali kot vi;
kajti življenje ne teče nazaj in se ne mudi z včerajšnjim.

Vi ste lok, s katerega se kot žive puščice izstrelijo vaši otroci.
Lokostrelec vidi cilj na poti neskončnosti
in On vas s svojo močjo napne,
da bi Njegove puščice letele hitro in daleč.
Naj napenjanje Lokostrelčeve roke rodi veselje;
kajti kakor On ljubi puščico v letu,
tako ljubi tudi lok, ki je trden.

nedelja, 05. januar 2014

Prilika o umazanih nogah

Nekoč je živel Mož. Vsak dan je dvakrat, zjutraj na poti v službo in zvečer na poti domov, moral prečkati ogrado, kjer so živeli pujsi. Pujsom je bilo precej vseeno, kje jedo in kje kakajo, in ograda je bila povsod precej -- težko je reči drugače -- posrana.  Poti okrog ograde ni bilo: na eni strani je tekla reka, na drugi strani pa je bila skalna pečina.

Čez travnik je šel Mož bos. Po uspešnem prečkanju so bila njegova stopala precej rjava in lepljiva ter značilnega vonja. Obrisal si jih je z lepo pobarvanimi in odišavljenimi robčki, ki jih je kupil posebej v ta namen. Včasih je moral kar malce grobo podrgniti, da je nežno kožico med prsti kolikor toliko dobro očistil lepljivega dreka. Vonja s suhimi robčki vseeno ni mogel povsem odstraniti; to ga ni tako motilo, saj so bila njegova stopala daleč od njegovega nosu; vseeno pa si je (tudi v poletni vročini) potem čez nataknil nogavice, da si ne bi posvinjal čevljev.

Ko se je zvečer vračal domov, je ponovil vajo od zjutraj: sezul je nogavice, se sprehodil čez sranje, na koncu izvlekel svoje robčke, si obrisal noge, si obul nazaj nogavice in prispel domov.

Vsak večer se je Mož okopal v reki; ob tem si je umil tudi smrdljive noge (to se mu je zdelo normalno in nič kaj nagravžno), ki so bile sedaj končno čiste, in spat je šel lahko brez nogavic. Nogavice pa je bilo seveda treba vsak dan menjati.

Nekega dne je Moža obiskal Tujec iz Daljne Dežele. Tujec je vprašal Moža: "Pri nas v Daljni Deželi si usrane noge preprosto takoj umijemo z vodo, namesto šele zvečer. Zakaj ne storiš tudi ti enako? Reka je zraven; če bi si noge umil, ti ne bi bilo treba kupovati in nositi namenskih robčkov, puščati za sabo kupov umazanega papirja, drgniti nežne kože, vsak dan menjati usranih nogavic ali jih sploh nositi v vročini, predvsem pa bi bile tvoje noge ves dan čiste in sveže."

Mož pa je odvrnil: "Da bi s prsti ril po svinjskem dreku na svojih nogah? Kako ogabno in nehigienično! Vidi se ti, da si iz Daljne Dežele, ko si tako neciviliziran."

---------

In Mož si je do konca svojih dni drgnil rit s suhim skretpapirjem.

petek, 07. oktober 2011

Deskanje na školjki


Skoraj vsako žensko je najbrž že kdaj pogrelo to, da njeni šlampasti moški sostanovalci ne spuščajo deske na školjki po tem, ko gredo lulat. (Tu ne govorim o lulanju stoje s spuščeno desko, torej (kao) skozi njo -- to je druga tema.) In skoraj vsak moški je že poslušal kritike na to temo od svojih ženskih sostanovalk. Najbrž bi kar precej moških priznalo, da bi najbrž res morali spuščati desko, pa se jim pač ne da.

No, moj pogled na to je malce drugačen. Evo ga.

Najprej par statistik (seveda po načelu "75 % statistik je izmišljenih na licu mesta"):
  1. Kakanje predstavlja manjši delež uporab školjke (tako pri moških kot pri ženskah); če rečem 20 %, sem najbrž zgrešil kvečjemu navzgor.
  2. Moški in ženske uporabljajo školjko približno enako pogosto.
Stvar, ki jo želimo minimizirati pri uporabi školjke, je to, kolikokrat moramo prijeti desko na školjki. S tem se bodo po mojem strinjale vse ženske: prijemanje deske je točno to, čemur se bi želele izogniti. Skupno število prijemanj deske vseh ljudi, ki školjko uporabljajo, je tudi direktno sorazmerno s količino bakterij, ki jo na ta način prenašamo po stanovanju, tako da ta kriterij ustreza tudi optimizaciji dejanske higiene.

Želimo torej zminimizirati število skupnih prijemanj deske na školjki. V stanovanju, kjer živijo samo ženske, je rešitev očitna: deska je ves čas dol in je sploh ni treba prijemati. Kaj pa v stanovanju z mešanimi spoli? Tu se najmanj skupnih prijemanj deske doseže tako, da se deska premakne samo takrat, ko je to potrebno. In to je točno način uporabe školjke, ki ga moški, po mojem, najbolj pogosto izvajajo: pred uporabo premaknejo desko, če je to potrebno; po uporabi pa ne naredijo nič, saj najbrž tudi naslednjemu uporabniku nič ne bo treba. V stanovanju, kjer živijo sami moški, namreč naslednjemu uporabniku ne bo treba narediti nič z verjetnostjo 68 %, v stanovanju s pol moških in pol žensk pa z verjetnostjo 52 %.

Skratka, običajno obnašanje moških na školjki (desko premakneš samo pred uporabo, samo če je treba) je v tem pogledu optimalno za celotno gospodinjstvo skupaj.

Poglejmo na stvar še malo drugače. Če zanemarimo kakanje, ki predstavlja le 20 % uporab školjke, ima moški enake argumente za to, da mora biti deska ves čas dvignjena, kot ženska za to, da mora biti ves čas spuščena. Za moškega je privzeto, normalno stanje školjke dvignjena deska; spustiti jo je treba le izjemoma (pred kakanjem pač).

Še malce bolj radikalno: predstavljajmo si moškega, ki živi sam v svojem stanovanju in ima školjko brez deske. Takšno školjko je med drugim precej lažje čistiti in za 80 % uporabe je čisto običajna; enkrat na dan pa pač ta moški s čepenjem nekoliko krepi stegna. Ta način uporabe mu je normalen in udoben. Potem pa se v to stanovanje vseli še ženska. Ona je zdaj edina, ki potrebuje desko in jo bo želela namestiti; ali ni v tem primeru smiselno od nje pričakovati, da če bo že vnesla to spremembo v rutino tega moškega, po vsaki uporabi desko pospravi, torej dvigne?

četrtek, 15. september 2011

After OpenBlend 2011

This year's OpenBlend conference is not quite over, but there has been some interest in the code of the demo I presented so I've published the code in GitHub:

https://github.com/mmazi/openblend-11-seam3

Note that this (the HEAD version) is the JavaEE-6-only example. To see the Seam 3 example you'll have to revert to the version before "revert to JavaEE6 only (no Seam)" (though this is a slightly older version of the seam3 demo than the one I showed). Locally I have a branch for the Seam version but right now I don't have time to figure out how to get the branch on GitHub (I might do this later). I'm quite new to GitHub (and git, for that matter), but it seems worth leaning how to do this stuff. If you need the Seam3 example, just let me know.

The code in the demo was originally created using this Maven archetype and then stripped down to a minimum example; I really wanted it to be minimal to demonstrate a point (which I think I didn't stress enough at the presentation): you can write a complete Web application (that does a bit more than just say "Hello world!") using less than 100 lines of code (even much less, if you choose the right way to count).

By the way, Tomaž was right about why the Seam 3 demo deploy failed at the presentation: the second Cron job in CronExample was scheduled to be executed at 3pm sharp today (no repeats) and because I tried to deploy this a few minutes after this time, the scheduling failed with "SchedulerException: Based on configured schedule, the given trigger will never fire."... Darn presentation delays. If you want to fix this, just change 2011 to * in the schedule definition, for example.

I've tested the apps with JBAS7, and the JEE6-only one with JBAS6. Given how simple they are I would expect them to work in any application server that supports Java EE 6 Web profile, but let me know if you find this is not so (or even better, fix it and submit a pull request :]).

Anyhow, I've really enjoyed the conference; kudos to the organizers, thanks for inviting me, and big thanks for the feedback I received from the audience after the presentation!

ponedeljek, 25. april 2011

Varčni avtomobili

Pri nas živimo trije: jaz, K in njena mama. Smo v dveh ločenih gospodinjstvih, vsi trije delamo in je smiselno, da imamo vsak svoj avto. Moj je 15 let stara Toyota, K in tašča pa imata vsaka svojega Cliota. Moj kuri okrog 6 l na 100 km, Clio je pa itak majhen in varčen avto.

Kar se avtomobilov tiče, smo torej kar varčni.

Ane?

....

Hm.

Vsak od teh avtov je predviden za 5 oseb. Vožnja v službo vzame vsakemu recimo 15 minut v vsako smer, torej pol ure na dan oz. 2,5 ure na teden na avto, pa na poti na izlet za vikend vsak sedi v avtu še recimo uro in pol, skupaj torej rabimo avto 12 človek-ur na teden. Kapacitet pa imamo za 24 x 7 x 3 = 504 človek ur na teden; koristimo torej 2,4 % kapacitet. Drugače povedano, imamo 40-krat preveč avtomobilov.

WTF? Je nekdo omenil varčnost? (Aja, jaz.)

Ok, ok. Malo sem pretiraval, da stvar bolj pride do izraza. Tisto o človek-urah se seveda v majhni skupnosti treh ljudi ne da kaj dosti izboljšati; sicer bi se dalo precej izboljšati v veliki skupnosti, kjer bi si veliko ljudi delilo ista prevozna sredstva (če jih seveda ne bi vsi potrebovali ob istih urah), ampak to je zgodba za kdaj drugič. V vsakem primeru pa ostane dejstvo, da se vsak od nas večino časa vozi sam v avtu za 4-5 oseb.

Zadnje čase malo bolj gledam na cesto, kako se ljudje vozimo naokrog, in vsak dan opazim kakega Smarta ali podobno mini-zadevico. Res so mini, a ne? Saj so vendar samo za dve osebi! To je vendar tako malo, da se ena oseba komaj not stlači....  D!

A sem jaz edini, ki se mu zdi zadnja izjava absurdna? A ni avto za dve osebi dvakrat prevelik za eno osebo? Po kakšnih merilih je torej avto za 5 oseb, ki ga vedno vozi ena oseba, "majhen avto"? A ni vozit se s Cliom vsak dan v službo 400-% overhead?

Ko se moje Toyote na tehničnem ne bodo več hoteli usmiliti, si bom kupil novo vozilo. Ker imam pri bajti itak še dva (po mojih čudaških merilih) ogromna avtomobila za izlete in potovanja, potrebujem samo nekaj za v mesto, pa še to samo v slabem vremenu (mraz, dež, sneg), ker grem sicer s kolesom.

Torej, potrebujem zaprto vozilo za eno osebo in nekaj prtljage (nahrbtnik in kar kupim v trgovini), energetsko (in torej stroškovno) varčno. Meni se zdijo to dosti tipične potrebe -- pravzaprav bi rekel, da tem potrebam ustreza 90% voženj, ki jih opravimo npr. Slovenci --, ampak kaže, da se tudi tu motim, saj je take sorte vozil na trgu le peščica, pa niso poceni.

Rad bi pa videl še kakega na nožni pogon. Predstavljam si namreč, da ima majhen električni avtomobil preveč dober energetski izkoristek, da bi lahko škatlico pozimi spodobno segrel, in je koristno imeti lastno gretje. Ostale prednosti kolesarjenja so pa itak dobro znane.

Zadnjič sem gledal film Who Killed the Electric Car, pa mi ni znal čisto dobro odgovoriti in se še vedno sprašujem: kako da se nam zdi normalno večinoma voziti nekajkrat prepotratna vozila? In zakaj še vedno čakamo na namenu primeno alternativo?

Enhanced by Zemanta