petek, 07. oktober 2011

Deskanje na školjki


Skoraj vsako žensko je najbrž že kdaj pogrelo to, da njeni šlampasti moški sostanovalci ne spuščajo deske na školjki po tem, ko gredo lulat. (Tu ne govorim o lulanju stoje s spuščeno desko, torej (kao) skozi njo -- to je druga tema.) In skoraj vsak moški je že poslušal kritike na to temo od svojih ženskih sostanovalk. Najbrž bi kar precej moških priznalo, da bi najbrž res morali spuščati desko, pa se jim pač ne da.

No, moj pogled na to je malce drugačen. Evo ga.

Najprej par statistik (seveda po načelu "75 % statistik je izmišljenih na licu mesta"):
  1. Kakanje predstavlja manjši delež uporab školjke (tako pri moških kot pri ženskah); če rečem 20 %, sem najbrž zgrešil kvečjemu navzgor.
  2. Moški in ženske uporabljajo školjko približno enako pogosto.
Stvar, ki jo želimo minimizirati pri uporabi školjke, je to, kolikokrat moramo prijeti desko na školjki. S tem se bodo po mojem strinjale vse ženske: prijemanje deske je točno to, čemur se bi želele izogniti. Skupno število prijemanj deske vseh ljudi, ki školjko uporabljajo, je tudi direktno sorazmerno s količino bakterij, ki jo na ta način prenašamo po stanovanju, tako da ta kriterij ustreza tudi optimizaciji dejanske higiene.

Želimo torej zminimizirati število skupnih prijemanj deske na školjki. V stanovanju, kjer živijo samo ženske, je rešitev očitna: deska je ves čas dol in je sploh ni treba prijemati. Kaj pa v stanovanju z mešanimi spoli? Tu se najmanj skupnih prijemanj deske doseže tako, da se deska premakne samo takrat, ko je to potrebno. In to je točno način uporabe školjke, ki ga moški, po mojem, najbolj pogosto izvajajo: pred uporabo premaknejo desko, če je to potrebno; po uporabi pa ne naredijo nič, saj najbrž tudi naslednjemu uporabniku nič ne bo treba. V stanovanju, kjer živijo sami moški, namreč naslednjemu uporabniku ne bo treba narediti nič z verjetnostjo 68 %, v stanovanju s pol moških in pol žensk pa z verjetnostjo 52 %.

Skratka, običajno obnašanje moških na školjki (desko premakneš samo pred uporabo, samo če je treba) je v tem pogledu optimalno za celotno gospodinjstvo skupaj.

Poglejmo na stvar še malo drugače. Če zanemarimo kakanje, ki predstavlja le 20 % uporab školjke, ima moški enake argumente za to, da mora biti deska ves čas dvignjena, kot ženska za to, da mora biti ves čas spuščena. Za moškega je privzeto, normalno stanje školjke dvignjena deska; spustiti jo je treba le izjemoma (pred kakanjem pač).

Še malce bolj radikalno: predstavljajmo si moškega, ki živi sam v svojem stanovanju in ima školjko brez deske. Takšno školjko je med drugim precej lažje čistiti in za 80 % uporabe je čisto običajna; enkrat na dan pa pač ta moški s čepenjem nekoliko krepi stegna. Ta način uporabe mu je normalen in udoben. Potem pa se v to stanovanje vseli še ženska. Ona je zdaj edina, ki potrebuje desko in jo bo želela namestiti; ali ni v tem primeru smiselno od nje pričakovati, da če bo že vnesla to spremembo v rutino tega moškega, po vsaki uporabi desko pospravi, torej dvigne?

2 komentarja:

  1. Krasno -- hvala, Maja!

    Od rdeče niti se bom oddaljil v par smeri:

    1. Zelo me veseli, da se kdo javi še tukaj, ne samo na FB (http://www.facebook.com/notes/matija-mazi/deskanje-na-%C5%A1koljki/10150326726176958) Predvčerajšnjim mi je še moja mati, upokojena knjižničarka, rekla, da naj ji enkrat pred zimo naredim račun na FB... Redki ste, ki še vedno vztrajate brez :)

    2. Oba prispevka izgledata na prvi pogled zelo zanimiva, bom prebral ob priliki.

    3. Z enega tekmovanja v programiranju pred leti mi je ostala v spominu naloga implementirati algoritem razporejanja pujsov ob koritu. Že takrat mi je bilo takoj jasno, da so "pujsi" in "korito" samo olepšave za zelo naraven, pa za javnost nekoliko nesprejemljiv problem uriniranja v vrsti.

    OdgovoriIzbriši